Vedno zmečkana srajca, temni kolobarji pod očmi in tista nežna vljudnost nekoga, ki vse prenese brez pritožb. Brez bližnje družine, brez mimoidočih prijateljev. Samo on, Leo in Mía, njegova dva enoletna otroka.
Camila je vsak večer skrbela za dvojčka: večerja, kopanje, pravljice, težaven čas za spanje. Bruno se je vrnil iz pisarne, nekaj požrl, nato pa si je opolnoči, brez izjeme, oblekel jakno in zašepetal: “Vrnil se bom jutri zjutraj.” In izginil.
Vedno se je vračal ob zori. Utrujen, z razmršenimi lasmi, rokami belimi od moke in topel, nedoločljiv vonj,