prodala hišo. To besedilo so vsako leto brali novim študentom. Spodbudilo je na desetine študentov, naj ne obupajo.
»Vaša žrtev nas spominja, zakaj se učimo,« mu je s solzami v očeh rekla učiteljica.
Tudi Rosa je jokala. Tokrat pa so bile to solze veselja.
Mateo je vse videla. Tistega večera je zavrnil prestižno ponudbo za službo. Nekaj tednov pozneje se je vrnil v vas, pokleknil pred njo in zašepetal: “Oprosti mi. Pozabil sem, kdo sem.”
Sčasoma je odkupil hišo z limoninim drevesom – in prva miza, ki jo je tam postavil,