jo je imenoval “svoja”, je nosila njene roke, njene odločitve, njeno nevidno energijo. Toda Gabriel je vse to izbrisal.
Preprosta gesta, ob pravem času
Avtobus je bil tisto jutro nabito poln. Vročina, prerivanje, splošna brezbrižnost. Na postaji je starejši moški s težavo vstopil. Voznik je prehitro speljal. Starec je skoraj padel.
Estela je brez pomisleka iztegnila roko in ga ujela. Našla mu je prostor in počakala, da se je namestil. Vsakodnevna gesta, naravna, skoraj nepomembna. »Hvala, hči moja … brez tebe …« je zamrmral z iskreno hvaležnostjo.
Moški se je predstavil: Don