Kričala je nanjo, da ni njena prava mama … dokler ni našla škatle za čevlje.

vsako nedeljo skupaj prepleskali, je bila vse, kar je Rosi ostalo od njune skupne zgodovine.

Rosa je Camilo sprejela k sebi, ko je bila stara sedem let, po izginotju njene biološke matere. Vzgajala jo je kot lastno hčer. Ponavadi si je praskala kolena, podpisovala šolska spričevala in preživljala noči v čakanju, da se bo varno vrnila domov. Petnajst let popolne, tihe in brezpogojne prisotnosti.

Ko je Camila zavpila: »Nisi moja prava mama, nimaš nobenih pravic!«, so besede zadele Roso kot klofuta. Globoko je vdihnila, ji rekla, naj odide, in vstala,