Rocío je vstopil v svoji delovni uniformi, pod očmi je imel temne kolobarje. Ko ga je zagledala, je otrpnila. Ni ji pustil govoriti. Vstal je, jo močno objel in ji povedal vse – vključno z “poznancem”, ki ga je nosil s seboj že leta.
Pobožala ga je po glavi, kot ga je nekoč, ko je bil še otrok: »Vedela sem, neumnež. Ampak vedela sem tudi, da boš nekega dne razumel.«
Danes na vratih njihove pisarne krasita njuni začetnici. Vsakič, ko Andrésu čestitajo, odgovori isto: za vsakim projektom stoji sestra, ki je