je zadrževal rahel, nedoločljiv vonj po adolescenci.
Potem sem jih zagledal.
Skrite pod okvirjem postelje, skoraj skrite za prašnimi zajčki: majhni, krhki, kredasto beli koščki. Izgledali so … napačno. Neznani. Potencialno nevarni.
In kar tako je moje mirno jutro izginilo.
Kako hitro strah piše zgodbo
Nisem razmišljal. Reagiral sem.
Moj um, izurjen z leti novic, blogov o starševstvu in dobronamernih opozoril, je v trenutku začel povezovati pike, ki niso obstajale:
Bi to lahko bilo …?
Sem spregledal znake?
Je to tisto, kar skrivajo?
V nekaj sekundah so se ti nedolžni na videz